V noči iz 10. na 11. oktober 2024 nas je zajel drugi najmočnejši geomagnetni vihar 25. sončevega cikla do tedaj, po jakosti takoj za velikim geomagnetnim viharjem 10. maja 2024. Severni sij 10. oktobra 2024 se je zapisal v zgodovino kot en najlepših ne le v 25. sončevem ciklu, ampak kar v 21. stoletju doslej.
Pozročil ga je spektakularen izbruh CME po blišču kategorije X1.8 v skupini sončevih peg AR 13848 9. oktobra ob 2:32 UT. Hitri CME je za pot do Zemlje potreboval malo manj kot 37 ur in ob 15:14 UTC naslednji dan zadel našo magnetosfero. Ob zelo ugodnih parametrih sončevega vetra nas je hitro zajel zelo močen geomagnetni vihar kategorije G4.
Opazovanja iz Slovenije
Za razliko od majskega velikega geomagnetnega viharja je tokrat bilo vreme v Sloveniji zelo slabo, s počasi premikajočo se frontalno linijo čez velik del države. Na nekaterih lokacijah je severni sij bil viden med občasnimi luknjami v oblakih. Moj pogled na raznih lokacijah po jugozahodni Sloveniji je povzet v spodnjih fotografijah.
Pogled proti severu med Višnjanom in Porečem (Hrvaška) ob 20:26. Severni sij je viden kot škrlatno ozadje v luknjah med oblaki.
Korte, 22:42.
Korte, 22:47.
Korte, 22:59.
Korte, 23:08.
Korte, 23:26.
Materija, 01:12.
Selo, 2:33.
Selo, 00:41.
Ajdovščina, 4:13.
Ajdovščina, 4:21.
Lože, 4:37.
Proti jutru, okoli 5h zjutraj, je nebo izbruhnilo v nov val aktivnosti, ki sta ga iz Gorenjske ujela Bojan Ambrožič in Erazem Dolžan:
Opazovanja iz okolice
Italija
Severni sij 10. oktobra 2024 je ujel tudi Simon Krulec, ki je opazoval iz Riese Pio X v Benečiji (severna Italija) od 23:40 do 2:30. Na astronomskem forumu astronom.si je zapisal:
“Opazovati sem prišel nekje po 23:40 LT – kjer se je že takoj videl rdeèkast – svetel del SAR loka, ki je precej spominjal na tistega iz 23.4.2023. Nato je počasi izginil, sledilo je čakanje… Ob nekje 0:48 LT, se z očmi začne zaznavati dogajanje na desnem delu. Sprva zelo nežno, nato pa se je razvilo v pravi šov. Ob 1:15 se je videla rdeča barva v ozadju, spredaj pa dobro definirani in posamezno ločeni stebri do nekje 50-60°. Dogajanje je bilo precej živahno. Spodaj, nizko nad obzorjem, se je tudi zaznal svetlejši del z zelenkastim pridihom. Ob 1:34 se je pojavil izrazit svetel steber (brezbarven) za rdečem ozadju (na SZ delu) – ki je tudi viden v detajlnem timelapsu pri 20 mm, ki se je poèasi razlezel in zlil z rdečo okolico. Dogajanje je počasi slabelo, vmes pa še obèasno spodaj kakšna manjša aktivnost. Ob 2:30 sem zaključil.”
Več na Simonovi spletni strani:
Takole pa ga je ujel Peter Komatović na Pian del Cansiglio:
Avstrija
Zagotovo najboljši, izjemen pogled na ta severni sij je imel Jaka Ortar, ki je opazoval iz nadmorske višine 2150 m na smučišču Obertilliach v Alpah zahodne Tirolske. Na astronomskem forumu astronom.si je ob seriji izjemnih fotografij zapisal:
“Z opazovanjem sem prièel okoli 23. ure (LČ). Na severu ni bilo nobenega svetlobnega onesneženja, saj so vasi skrite globoko v dolini, ozračje pa je bilo po prehodu hladne fronte popolnoma očiščeno. Na severnem obzorju so bile Visoke Ture, nad mano prekrasno zvezdnato nebo. In seveda sij. Kar nekaj časa je bil viden rdeč sij s stebri, ki so se premikali po nebu. Za Turami se je skoraj vso noč opazno svetilo (zelen sij, vendar z očmi nisem zaznal zelene). Tam okoli* 1. ure je bil sij tako močan, da sem na tleh opazil svojo senco, to je trajalo kako uro. Kljub odsotnosti lune (zašla malo pred 23. uro) sem vso noč hodil naokrog po grebenu brez luèi. Opazoval sem do vzhoda sonca.”
