Sonce oddaja stalen tok elektronov in protonov, imenovan sončev veter. S sončevim vetrom Sonce letno izgubi okoli milijon ton snov, kar sicer zveni veliko, a je to v praksi povsem neopazno. Začetki sončevega vetra so v sončevi koroni, vlaknasti kopreni nabitih delcev, ki se širi v vse smeri od Sonca in jo lahko vidimo med Sončevim mrkom. Piha skozi celo Osončje in naprej proti medzvezdnemu prostoru.
Prameni sončeve korone, kjer nastaja in se začenja sončev veter.
Sončev veter je večinoma enakomeren, njegova povprečna hitrost pri Zemlji je 300-400 km/s, gostota pa okoli 1-10 nabitih delcev na kubični centimeter. S sabo nosi tudi magnetno polje, ki ga imenujemo medplanetarno magnetno polje.
Izbruhi na Soncu in hiter sončev veter
Občasno Zemljo zadene hitrejši in gostejši sončev veter, z močnejšim magnetnim poljem. To se lahko zgodi na dva načina: 1) lahko nas zadene izbruh koronske mase ali 2) hiter sončev veter iz koronske luknje.
Izbruhi (izmet) koronske mase
Izbruhi (izmeti) koronske mase (ang. CME – Coronal Mass Ejection) so ogromni oblaki nabitih delcev, ki jih od Sonca v vesolje poženejo bodisi sončevi blišči, bodisi izbruhi filamentov.
Izbruh koronske mase (CME). Slika: NASA / ESA SOHO / Joe Gurman, Simon Plunkett, Steele Hill, Stein Vidar Haugan.
Sončevi blišči
Sončevi blišči (ang. solar flares) so nenadna močna in zelo lokalizirana povečanja Sončeve svetlosti predvsem v rentgenskih in UV žarkih. Med močnimi blišči se lahko Sončev svetlost v rentgenskih žarkih poveča tudi za 100 do 1000-krat. Sončevi blišči nastanejo ko pride do nenadne sprostitve nakopičene energije v močnih magnetnih poljih velikih in zapletenih skupin sončevih peg.
Močen sončev blišč kategorije X (X5.7) usmerjen neposredno proti Zemlji. Ta blišč je povzročil hiter izbruh CME, ki je na Zemlji povzročil geomagnetni vihar 16. julija 2000. Takrat smo severni sij videli tudi pri nas. Posnetek: NASA / ESA SOHO.
Izbruhi filamentov
Filamenti so v magnetnih poljih nad sončevo površino ujeti obsežni oblaki nabitih delcev. Na robu Sonca, še posebej med sončevimi mrki jih vidimo kot protuberance. Ko se magnetna polja, v katerih so ujeti filamenti destabilizirajo lahko pride do izbruha filamenta. Takrat se nabiti delci v filamentu sprosti in ga odnese v vesolje stran od Sonca, lahko tudi proti Zemlji.
Običajno so usmerjene stran od nas in se lepo vidi, kako se širijo v vesolje. Če so usmerjene neposredno proti nam (ali stran od nas) se navidezno bolj ali manj enakomerno širijo v vse smeri od Sonca. To so t.i. full-halo CME izbruhi.
Hiter sončev veter iz koronskih lukenj
Drugi tip hitrega in dinamičmnega sončevega vetra prihaja iz koronskih lukenj. To so območja odprtega sončevega magnetnega polja, v katerih iz korone nabiti delci uhajajo s večjimi hitrostmi kot sicer in oblikujejo širok curek ali tok hitrega sončevega vetra.
Posnetek sonca v daljni ultravijolični svetlobi (EUV). Temno območje na južni polobli je velika koronska luknja. Foto: NASA SDO.
Medtem, ko umirjen sončev veter piha s hitrostjo 300-400 km/s, lahko hiter sončev veter iz koronskih lukenj dosega hitrosti tudi čez 800 km/s. Sončev veter v izbruhih koronske mase (CME) lahko ima večji razpon hitrosti, od okoli 400 km/s do več kot 2000 km/s.
