Sonce oddaja stalen tok nabitih delcev, elektronov in protonov, ki ga imenujemo sončev veter. Sončev veter se širi na vse strani stran od Sonca in je, tako kot vetrovi na Zemlji, spremenljiv. Običajno je miren in počasen, občasno – ko je Sonce bolj aktivno in ima več izbruhov – pa je hitrejši, ima večjo gostoto in je lahko tudi turbulenten.
Sončeva korona, kot jo vidi vesoljski observatorij SOHO. Modri del je širokokotni posnetek, medtem ko rdeči del bolj podrobno gleda notranji del korone. Korona se sicer vidi le med popolnim sončevim mrkom.
Zemlja ima lastno magnetno polje, ki ga tvorijo tokovi staljenega železa in niklja v njenem tekočem zunanjem jedru. Naše magnetno polje, taisto ki usmerja kompasovo magnetno iglo, predstavlja ščit pred Sončevim vetrom. Večino nabitih delcev iz Sončevega vetra kot velik ščit preusmeri okoli in stran od Zemlje, le malo jih uspe vstopiti v območje vpliva magnetnega polja, magnetosfero.
Sončev veter in Zemljina magnetosfera.
Tistim, ki jim uspe jih magnetno polje usmeri proti severnemu in južnemu polu kjer ob trku z našo atmosfero povzročajo svetlobni pojav – polarni sij. Polarni sij se pojavlja na obeh polih: kot severni sij na severnem in južni sij na južnem.
Pogled na polarni sij iz Mednarodne vesoljske postaje.
Ko postane sončev veter hitrejši in bolj sunkovit je tudi naša magnetosfera kot nekakšna vetrovnica bolj pod udarom. Posledično ‘plapolanje’ magnetosfere, nihanje jakosti in njene oblike, če je dovolj intenzivno, imenujemo geomagnetni vihar. Takrat je polarni sij bolj aktiven in svetlejši, predvsem pa se pomakne dlje od polov proti ekvatorju. Na severni polobli se med geomagnetnimi viharji severni sij pomakne daleč proti jugu in takrat ga lahko vidimo tudi pri nas.
Bolj podrobno o nastanku severnega sija:
