Severni ali južni sij pod tropskimi palmami in nad rajskimi plažami? Zveni neverjetno, a občasno se zgodi. Zelo redko. Izjemno redko. In zgodilo se je tudi maja letos.
Kako redek je severni sij, viden iz tropskih krajev?
Severni in južni sij sta veliko večino časa omejena na visoke geografske širine. Občasno, morda enkrat na nekaj mesecev, se med geomagnetnim viharjem vidita iz bolj zmernih geografskih širin. A med posebej močnimi geomagnetnimi superviharji se severni sij, oz. južni sij občasno vidi tudi na nizkih geografskih in geomagnetnih širinah (slednje so opredeljene kot <30° geomagnetne širine). To so res izjemno redki dogodki. Nedavna raziskava arhivskih opazovanj severnega in južnega sija, ki je obsegala različne zgodovinske vire od leta 1520, je pokazala le 19 primerov, ko je severni oz. južni sij bil viden manj kot 30° geomagnetne širine od ekvatorja – v povprečju enkrat na dve do tri desetletja. Med njimi so sami izjemno močni geomagnetni superviharji, kot sta npr. Carringtonov dogodek leta 1859 in veliki geomagnetni vihar 15. maja 1921.
Opazovanja iz tropskih krajev na severni polobli
Severni sij so med tokratnim geomagnetnim viharjem videli in posneli na Kanarskih otokih, natančneje na otoku Gran Canaria, kjer je rdečkast sij segal do višine približno 15°, posamezni modrikasti žarki pa kar do višine 40°. Zagotovo je severni sij bil viden tudi na sosednjih otokih.
Severni sij nad Gran Canario (28°S), Kanarski otoki 11. maja zjutraj. Poleg rdečkastega difuznega sija je vidnih nekaj visokih modrih žarkov, ki segajo višje v nebo. Foto: Victor R. Ruiz (CC BY 2.0).
Na severni polobli so med viškom geomagnetnega viharja severni sij videli iz Nassaua na Bahamih (25.0°S, 34.2°S MLAT), kjer je severni sij bil viden kot difuzen rdečkast sij proti severu nad Atlantskim oceanom.
Severni sij so videli še kakšnih 800 km proti jugu, na otoku Puerto Rico (27.2°S MLAT).
Severni sij so videli tudi iz Mehike, in sicer iz kraja Río Lagartos na polotoku Jukatan (21.8°S, 30.0°S MLAT).
Opazovanja iz tropskih krajev na južni polobli
Temno nebo Namibije je že dolgo priljubljena destinacija ljubiteljskih astronomov, a 10. maja so bili deležni še bolj izjemnega pogleda, ko je južno nebo zažarelo v rdečem siju. Ujele so ga kamere na astronomskih turizmih Farm Hakos (23.2° južne geografske širine in 22.7° južne geomagnetne širine – MLAT) in Tivoli Astrofarm (23.5° J, 23.2°J MLAT).
Animacija posnetkov vsenebne kamere na Farm Hakos v Namibiji 10. maja 2024. Južni sij (aurora australis) sega do višine okoli 30°, v spodnjem delu so celo vidni posamezni žarki. Posebno pozornost zasluži tudi izjemno temno nebo, brez kakršnekoli sledi svetlobnega onesnaženja prav vse do obzorja.
V Namibiji so severni sij videli še nekoliko bližje ekvatorju, in sicer v narodnem parku Etosha (18.9°J). A severni in južni sij so 10. in 11. maja videli še bližje ekvatorju. Izjemno opazovanje in fotografije južnega sija prihaja tudi iz Nove Kaledonije, otoka v jugozahodnem Tihem oceanu. Južni sij so posneli iz kraja Bouloupari na južnem delu otoka na geografski širini 21.8°J. Geografsko je to sicer južneje od opazovanja v narodnem parku Etosha v Namibiji, a na manjši geomagnetni širini (26.4°J MLAT).
Severni sij 10. in 11. maja 2024 v zgodovinskem kontekstu
Severni in južni sij, vidna na tropskem nebu je izjemen pojav. Hisashi Hayakawa, raziskovalec vesoljskega vremena na univerzi v Nagoyi na Japonskem, je s sodelavci iskal podobne primere. Preučili so članke v starih časopisih, ladijske dnevnike in druge zgodovinske vire. Po temeljitem prečesavanju podatkov je našel le 19 drugih podobnih primerov v zadnjih 500 letih. S tem se veliki geomagnetni vihar 10. in 11. maja 2024 uvršča med najmočnejše v zadnjih nekaj stoletjih.