Med prvimi zapisanimi opazovanji severnega sija pri nas opazovanja iz leta 1859. Severni sij so v letu 1859 na našem nebu videli kar trikrat (Lisac in Marki, 1998)!
Prvič so severni sij videli 21. aprila 1859, ko se je pojavil na nebu nad Ljubljano med 21:30 in 23. uro. Viden je bil kot “…ognjena rdečica na severni strani neba, skoraj do zenita. Po 23. uri so pojav prekrili oblaki.“. Naslednjič se je severni sij pojavil 3. septembra 1859, verjetno izdihljaji velike Carringtonove geomagnetne supernevihte. Sij so opazovali v Ljubljani in Celju, podrobnosi pa niso navedene.Tretjič so severni sij videli 12. oktobra 1859 in sicer na nebu nad Ljubljano. Opazovanje je trajalo le 12 minut: “Severni sij je bil lep, a je trajal le kratek čas”.
V vseh treh primerih je bil opazovalec (tudi) Karlo Dežman, kustos deželnega muzeja v Ljubljani in navdušen naravoslovec.
Pogled na severni sij iz Ljubljane in Celja je leta 1859 moral biti res spektakularen, saj svetlobnega onesnaženja takrat praktično ni bilo. Ljubljano, ki je takrat štela nekaj manj kot 30 000 prebivalcev, je razsvetljevalo le okoli šibko brlečih 450 do 500 oljčnih svetilk. Celje, takrat z le okoli 6000 prebivalci, pa še bistveno manj. Tako je nebo takrat bilo praktično naravno temno, temnejše kot danes na najbolj odročnih krajih v Sloveniji.
